Če bi moral odgovoriti na vprašanje: »Kdo je odgovoren za to, da preberem kakšno knjigo?« je odgovor zagotovo zelo preprost. Majda. Nihče drug mi že od srednje šole dalje ni tako uspešno ponudil knjige v branje. Ona pridno lovi avtobus oziroma potujočo knjižnico in me, če je le možnost, založi s kakšno knjigo. No, v prvi vrsti sta glavni odjemalki moji dve najmlajši poslušalki, sedaj pa sem se tudi sam že kar razvadil in sploh ne sprašujem več po njih, samo čakam, da pridejo, same od sebe. Trenutno Majda že lep čas skrbi, da jadram. Včeraj sem še nekaj minut pred drugo uro zjutraj jadral v temi. Dobesedno. Tako sem »padel v branje«.
Prva je do mene že pred časom priromala knjiga Trinajsti mesec. Portreti morskih nomadov. Dr. Nataša Rogelja je sedem let z družino plula med obalami Sredozemlja in z etnografsko metodo opazovala ter spoznavala morske nomade. To je knjiga o ljudeh, ki so nenehno na poti po svoji lastni volji. Čaka me še ena njena, Ribiči pripovedujejo.
Sledili sta ji Moj svet sredi oceana, dvaintrideset dni jadranja čez Pacifik v soncu in dežju, v strahu in smehu ter sedaj še tri leta jadranja v večnem poletju. Vse barve Polinezije. Drugače, kot v knjigah, trenutno jadrati žal ne gre. Vsaj meni ne.
Če sem v zadnjem letu uspel jadrati natančno sedem dni, to je, veliko manj kot bi si želel, imam zato mogoče res več časa, da preberem kakšno knjigo. Trenutno jadram po Pacifiku. No pravzaprav je ta pot že za mano. Sedaj sem že na Markezih. Pred mano pa so še, kot pravi Jasna Tuta, koralni atoli Tuamotu in Družbeni otoki.
Gospe Jasne Tuta ne poznam. Glede na prebrano, bi jo verjetno beseda gospa celo zmotila. To ne pravim zaradi nespoštovanja, nikakor, ampak ker preprosto verjamem, da jadralci nismo gospodje. Prej bi rekel, da smo iskalci svojega jaza, sebe, smisla. Tistega, česar sploh ne vem, če lahko najdemo. To smo po mojem skromnem mnenju jadralci, zagotovo pa ne gospe in gospodje. Slišal sem že zanjo, ker sem tudi sam jadralec najbrž, a pojma nimam kdo je. Po prebiranju knjige ugotovim, da je iz Sesljana. Na platnici piše sicer Sesljan pri Trstu. Podatek, da je pri Trstu pa itak spregledam. Da je mesto Sesljan in ne Sistiana pa nam je že profesor na srednji šoli razložil: »Da ne bo kdo rekel, da gre v Sistian! Mi Slovenci hodimo v Sesljan!« To je približno dvajset minut vožnje z avtomobilom od »nas«. Mi smo »mi«, ker smo Slovenci, oni pa so »oni«, ker so »zamejski Slovenci«. Če vprašaš mene, so bolj Slovenci oni kot mi! Ne bomo o tem, nima smisla.
Ko odprem platnice knjige, Moj svet sredi ocena, že na začetku sledi presenečenje. Knjigo je uredil Mitja Tretjak. Ta isti, ki mi je pri iskanju moje nadaljnje življenske poti brez jamranja pregledoval in popravljal moj življenjepis in prošnje za službo in spodbujal k tej odločitvi in spremembi. Sodelavec, pa če prav za kratek čas, ki je v meni pustil dovolj globok pečat, da se brez oklevanja kadarkoli obrnem nanj. Prijatelj, zagotovo. Takoj sem mu preko sporočila poslal fotografijo, kaj berem. On je bil ravno v Rimu. Večnem mestu. V bistvu vem, da velikokrat obišče tudi Berlin. Obe mesti poznam, čudoviti sta! Izmenjava nekaj besed, mi zaželi prijetno branje in na svidenje do naslednjič. Hvala. Ni trajalo dolgo, sem že pri novi knjigi, urednik pa isti. On. Spet sporočilo.
Čeprav sam še nisem jadral drugod kot po Piranskem in Tržaškem zalivu, okrog polotoka Istra, po Kvarnerju ter Severni, Srednji in Južni Dalmaciji, sem knjige kar požiral. Vse mi je bilo tako znano. Prebiranje načete in gnile zelenjave, nočna straža, slana koža, popravila jadrnice, uživanje v miru in tišini, poslušanje vetra, lovljenje obzorja, iskanje sebe… vse mi je bilo popolnoma jasno. Žal pa mi v pristni osebni pripovidi Jasne niti vseh 176 otokov, ki spadajo pod zastavo Francoske Polinezije trenutno ne more pomagati. Niti fotografije, ki tako pisano pripovedujejo njeno zgodbo.
Moj svet je trenutno, bolj kot ne, med štirimi stenami in ne sredi oceana ampak rjuh. Stanovanje, služba, dostavljanje in pobiranje otrok v vrtcu, računalnik, postelja. Potovati in uživati strogo prepovedano. Tudi sanjati strogo prepovedano. Še meje smo komajda odprli, tiste med regijami, da ne bo pomote. Z Italijo je še vedno zaprta, spet, razen če si zaposlen na drugi strani meje. Še za to se moraš predhodno testirati, da lahko greš preko. In to ravno sedaj, ko si Nova Gorica in Gorica skupaj prizadevata presegati ovire: mesti, ki so ju razdelile vojne, združila pa sodelovanje in tesno prijateljstvo, sta postali čezmejna evropska prestolnica kulture za leto 2025. Borderless. My ass.
Grem raje jadrat. Nočna smena. Danes grem iz otoka Hiva Oa na otok Fatu Hiva.
0 Komentarjev