To je samo eno od vprašanj, ki si ga vsakodnevno zastavljam v teh dneh. Paše pa prav povsod, v vse različne teme in kotičke mojega življenja. Kdaj spet v šolo? Kdaj spet na vaje od okestra? Kdaj spet z otroki in ženo normalno ven? Kdaj spet brez bojazni k noni in očetu?
Nekje daleč v mislih pa še vedno odmeva klic Jožeta.
J: “Greš z nami jadrat?”
M: “Kdaj?“
J: “27. marca?”
M: “Mmmmm. Ja, ja, grem.“
27. marec 2020 … Virus. Ne gremo. Odpade. Ostanimo zdravi.
Ni panike, gremo pa 24. aprila. Ufff, kot kaže še kar virus. Odpade. Tokrat pa v mislih enako vprašanje, druga vsebina:”Kdaj spet … jadrat?”
Upam, da kmalu. Res kmalu, če ne, se mi bo “utrgalo”. Ne, ne bo se mi, čeprav, počutim se pa res kot en naspidiran, zatrdel hišni ljubljenček. Soba, kuhinja, kopalnica, postelja, stol 1, stol 2 … aaaaaaaaaa!!! Ja, ja, sej gremo na sprehode, ma to ni to. Od kar so se namreč zaprle šole in sprejele vse te uredbe in kot učitelj izvajam izobrževanje na daljavo, je to eno samo sedenje za računalnikom. Stole sem v svojih mislih že numerično poimenoval. Še Klara se nasmeje, ko se presedem iz enega na drugega. Soba je postala namreč moja učilnica z dvema računalnikoma. Smešno zgleda, v bistvu žalostno.
Ugotovitev? Tako ne bo šlo naprej.
In ko pomislim, da se po sistemu “rekla-kazala” zdaj še govori, da letos dopust odpade … “Prosim!? Kaj!? Vi niste normalni!“
Naj bo, bom pa užival v občutkih, ki jih na obraz narišejo fotografije, skrbno shranjene v eni od map na trdem disku mojega računalnika. Hvala, Gregor Kepec in ekipa, te so vaše. Je pa še kar nekaj map na zalogi. Fajn je blo, tako fajn, da zdaj, ko to gledam, fajn boli.
0 Komentarjev