»Zdravo, imam eno posadko, ki išče samo skiperja za termin 6. 8. do 13. 8. 2022. Je kdo zainteresiran?«
Pogledam koledar. Načeloma bi šlo. Odpišem in že prileti nova pošta: »Pošiljam številko, pa ga prosim danes ali jutri pokliči in se zmenita.« Seveda pokličem še isti dan. Ne predstavljam si namreč, da bi mene kdo pustil čakati in bi klic opravil šele dan kasneje oziroma čez nekaj dni. Verjeno smo za dopust bolj ali manj vsi neučakani, ali?
Barko so imeli že nagledano, zato se nisem mešal v to, samo ostale stvari smo se še dogovorili in rešeno. Potrjeno. Še nekajkrat smo se vmes sicer slišali, preko e-pošte in telefona. Crew list, podatki o skiperju, številka licence, GMDSS …
In potem tudi v živo srečali. Prvi stik. Vedno zelo pomemben. Marina Betina na otoku Murter. Jadrnica Elan 40, Planika. Stara gospođa, so mi rekli v bazi med urejanjem papirjev. Ko sem jo zadnji dan privezal na pomol, sem vedel, kaj so mislili s tem.
Vmes pa vseeno čudovit teden. Ni jadrnica tista, ki ti lahko pokvari dopust, niti vreme … vse vrvi imajo v roki skiper in posadka. Nisem še prepričan, da vem, kdo jih ima več in kdo mora bolj zategovati ali popuščati. Seveda pa se sam vedno znova trudim, da bi bilo jadranje doživetje, ki bi ga potniki z veseljem ponovili, ne pa čim prej pozabili. Tudi takšne zgodbe sem že slišal.
Dan 1 | Murter (Betina)
Amalija, Peter, Eva, Katarina in Matej so imena, ki si jih moram zapomniti. Čakaš. Pogledaš, izostriš in že na daleč veš, da so to oni. In tudi oni vedo, da si to ti. Prestopiš in se sprašuješ: »Sem jim všeč, izgledam ok, sem to, kar so pričakovali?« Lepo je, če že s tem, da si kar se da hitro zapomniš ime posadke pokažeš določeno mero spoštovanja. Glede smeri, želja in drugih »malenkosti« se vedno trudim, da se ne bi preveč sekiral. Vsak ima zagotovo skrite in manj skrite želje in tekom tedna jih poskušam v veliki meri tudi uresničiti. Če je seveda varno in mogoče.
Dan 2 | Murter (Betina) – Vela Smokvica – Kornat – Mala Proversa – Žut
Tako smo se, še vsi nekoliko previdno in zadržano, naslednji dan odpravili skozi Kornate, mimo otoka Katina skozi Malo Proverso na otok Žut. Kornati da ali ne je bila prva dilema? Da. Ok. Kornati kot vedno, umirjeni, mogočni, lepi … kupi kamenja, ki spokojno stojijo tam. In dolgi so, dolgi, ni jih konca. A nismo ta otok že videli? A nismo tu že bili? Ne, ne, smo že mimo, ta je le podoben enemu drugemu otoku, ki smo ga prej videli. Dobrih 35 navtičnih milj prvega dne bi se lahko končalo veliko slabše kot se je. Po plovbi skozi Malo Proverso smo se usmerili na Zaliv Pinizelić, ki je bil prva možnost za sidranje. V navtičnem vodniku 888 zalivov in pristanov, ki mu zaenkrat še kar zaupam, preberem, da dno deloma slabo drži. Poskusimo, ali raje ne? Pozno je. Čeprav je v zalivu že kar nakaj zasidranih jadrnic in katamaranov upam na uspeh.
»Peter, spusti sidro!« zakričim.
»Dvigni sidro, ne drži, nas nosi proti obali,« dodam, že čez nekaj minut.
Trikrat smo dno tudi praktično preverili in se odločili za premik, trikrat namreč neuspešno. Glede na burjo, ki je bila napovedana sem bil znotraj sebe celo umirjeno zadovoljen, da se moramo premakniti in najti boljše zavetje. In sreča v nesreči nas je pripeljala do zadnje proste boje v zalivu pri ACI-Marini Žut. Jadrnico vežemo na bojo. Že čez dan opazim, da Peter veliko ve o jadranju. To je zame velik plus. Lovljenje boje, vozli, navigacija, prognoza vremena … vse to mi je v veliko pomoč. Oddih, skok v vodo, pijača in počitek. Mirno noč.
Dan 3 | Žut – Lavdara – Mali Iž
Otok Žut je bil že prva izpolnjena želja. Druga, sprehod na 209 m. n. m visok vrh nad zalivom. Sicer pa dan brez konkretnih želja. Smer sicer znana, sever (N). Cilj? Bomo videli, kjer bo mogoče varno prenočiti. Samo, da ne bomo spet res čisto cel dan jadrali, to sem pa razumel med vrsticami. V večernih urah napovedana možnost neviht je ruto avtomatično nekoliko skrajšala in za ciljno točko določila naselje Mali Iž. Med jadranjem smo zopet doživeli vse mogoče, vsaj štirje Canadairi gasijo požar na Dugem otoku za piko na i pa ravno ob bližanju nasleju Mali Iž dohitimo nevihto, grmenje in strele. Čudovito! Kako opisati občutek, ko ti dežne kaplje ena za drugo potujejo sem ter tja po šilcu kape, vsepovsod blago šumenje a hkrati nepopisen mir, strele pa v zvoku in sliki krasijo nebo in rišejo kuliso. Uhhh [globok vdih in izdih]. V podpalubju pa presenečenje. Odprem drsna vrata, razstava inoks posode. »Pušča, pušča vsepovsod. Okna ne tesnijo.« Evo, gosođa popušča.
V naše veselje je bila nevihta kratkotrajna in ob igranju kart so posode izginjale ena za drugo. »Tu ne kaplja več.«
Dan 4 | Mali Iž – Božava – Veli Rat – Sakarun
Zjutraj smo se že na vsezgodaj odpravili proti zalivu Sakarun na Dugem otoku. Do tja je sicer še toliko lepih zalivov in znamenitosti, da vsekakor ne moreš kar tako mimo, ne da bi jih pogledal. Prva postaja je zaliv Zagračina. V zalivu je tunel – star bunker za vojaška plovila iz časov JLA. Tistih, drugih časov. Seveda smo se vezali bočno na rob tunela, kot so me bili naučili in postanek izkoristili za ogled bunkerja ter sladoled v mestu Božava. Sledilo je potapljanje ob razbitini nasedle italijanske tovorne ladje iz leta 1984, plutje mimo svetilnika Veli Rat in sidranje v zalivu Sakarun. Vmes sem seveda Petru pokazal še nastavitev (trimanje) jader, »metuljčka«, ki ga lahko izkoristimo, če nam veter pihlja direktno v krmo. Jadranje namreč, ne glede na vse, zahteva tudi nekaj znanja. Precej, če sem iskren.
Dan 5 | Sakarun – Sali
Da bi lažje razumeli razliko med skiperji in »skiperji« bom preden dvignem sidro zapisal, kako nekateri čutimo odgovornost do svojega dela. Na prvi spodnji fotografiji je namreč moje ležišče, ko sem celo noč zaradi močnega vetra in popuščanja sidra budno nadziral dogajanje na barki. Ja, lahko bi se vezal na bojo, če bi bila prosta seveda. Lahko bi se že prej ali ponoči premaknil, lahko bi, lahko bi … lahko bi spal doma. Potem, po navadi, sledi še: »Saj si sam izbral to delo …« in tako dalje. Itak, res je. Približno 60 plovil se je tako ali drugače sukalo tisto noč v zalivu Sakarun. Preveč. Ni mi bilo všeč. Sidro ni držalo kot bi moralo, spet. V bistvu nas je odneslo dobrih 50 metrov, če ne še več. Proti obali, seveda. Tokrat je tudi sidro dokončno izgubilo moje zaupanje. Premajhno, prelahko, neprimerno. Sidro tipa Danforth, ki je bilo tudi na naši barki, je sicer izjemno priljubljeno in razširjeno sidro. Dobro drži na peščeni podlagi, mivki in produ a slabše drži v mulju. Predvsem pa je čisto vseeno, če ne drži, ne drži.
No, če zaključim. Ne gre za to, da bi se skiperji želeli komu smilit. Vsaj tisti, ki jih jaz poznam. A vseeno, to ni dopust, kljub temu, da nekateri tako mislijo, je pa res, da to z veseljem počnemo. To je naš način življenja, naša izbira, tudi odgovornost in šele nato brezpogojno veselje in uživanje.
Do Salija smo imeli odličen veter. Desni bok, orca, levi bok, 20 vozlov, super. Kot se spodobi so za volan poprimili tudi drugi. Spomnil sem se, da je Sali ravnokar sredi del. Gradijo namreč novi valobran. Pokličem Željka in ga vprašam, če je kakšna možnost, da se kljub vsemu vežemo v marini.
»Koliko ti je dug brod?«
»12 metara.«
»Nema problema, uđi slobodno!«
Dan 6 | Sali – Žut – Žižanj – Gangaro – Vrgada
V Saliju smo preživeli čudovit večer. Odlična večerja, večerni izhod, sladoled, jutranji sprehod … Zjutraj sva se namreč z Amalijo prebudila prva. Ha, kot vsak dan v bistvu. Kaj narediti? Greva na sprehod? Greva! Ob morju vodi lepo urejena pot do naslednjega zaliva, nato pa se lahko preko hriba po krožni poti vrnete nazaj v marino.
Naselje Sali je znano po zanimivih in zabavnih prireditvah in tudi tokrat je bilo kot vedno živahno. Je namreč največje naselje na Dugem otoku in vedno se kaj dogaja.
Izpluli smo mirno in z znano destinacijo, Vrgada. Plovba na jadra se je žal zaključila hitro po tem, ko smo prispeli do otoka Žut. Bonaca. Prvič v celem tednu. Nič ne de, nekateri so prav uživali, ko so se lahko vlekli v čolnu in jahali valove. Mimo otokov Kožara, Žižanj in Gangaro smo motorirali in že dokaj zgodaj prispeli do cilja. Natančneje do plaže Podbrizi, ki je najbolj znana peščena plaža na otoku. Plaža je res nekaj posebnega predvsem zaradi vpadljive zlatorumene barve peska. Plaži nudi senco borov gozdiček, ki se na enem delu nahaja tudi na vzpetini. Prav zaradi tega plaža izgleda res čudovito.
Žal smo tu doživeli tudi manj lep »boj za bojo«. Ha, kdor prej pride prej melje. Ne bi o tem. Lahko bom kaj več povedal ob drugi priložnosti.
Dan 7 | Vrgada – Murter – Arta – Betina
Zadnji dan jadranja. Ojoj. Vedno jih mirim, da je pred nami v bistvu še cel dan. Sprehod, potapljanje, kava Vse lepo počasi in z užitkom. Nekateri pa kot vedno, z mislimi že pri pakiranju. A vseeno smo odločeni, da najprej dotočimo gorivo v Marini Hramina in se nato nekje zasidramo in uživamo do večera. Vse v redu in prav ampak: »Nikoli več, nikoli več, ne grem tankat v Marino Hramina!« OMG!!! Norišnica! Skuterji, čolni, jadrnice, katamarani … Vsi naenkrat, eden čez drugega, eden preko drugega, naprej, nazaj, kroži, obrni, pazi levi bok, pazi desni bok, prehiti, ne prehitevaj!!! Aaaaaa! [vse kletvice so namerno izpuščene] Seveda pa bom šel še tja tankat, kam pa lahko greš drugam?
Vseeno, po več kot dobri uri uspemo dotočiti gorivo. Premaknemo se nekoliko severneje ob otok Arta, vržemo sidro in uživamo. Konec dober, vse dobro. Zvečer premik v Marino Betina, mojstrsko se vežemo na krmo zategnemo muring in odpremo pivo. Sntntn naredi, kljock.
A sem omenil, da je Stara gospođa, Planika, bila do sedaj najbolj zdelana barka, kar sem jih kdaj vozil. No, to. Res je veliko dala skozi, res veliko.
Dan 8 | Murter (Betina)
Gremo domov. Vse je spakirano. Kava, umijem zobe in se podam na pot proti domu. Ne, ne, ni to kar tako. Čustven kot vedno, se s težkim srcem poslovim od čudovite družine. Sledila je zahvala za zaupanje, zahvala za to, da so z menoj delili svoj čas, sebe in zgodbe. Kot že tolikokrat, na snidenje, do naslednjič!
Potem pa res. Vsedem se v avtomobil, na poti poberem v kampu Kosirina poberem še sopotnico, ki me večer pred tem preko prevozov kontaktira, če jo peljem do Ljubljane in odidem. Seveda jo poberem, prijetno s koristnim. Dobra družba ni nikoli odveč.
0 Komentarjev